<!-- --><style type="text/css">@import url(https://www.blogger.com/static/v1/v-css/navbar/3334278262-classic.css); div.b-mobile {display:none;} </style> </head><body><script type="text/javascript"> function setAttributeOnload(object, attribute, val) { if(window.addEventListener) { window.addEventListener('load', function(){ object[attribute] = val; }, false); } else { window.attachEvent('onload', function(){ object[attribute] = val; }); } } </script> <div id="navbar-iframe-container"></div> <script type="text/javascript" src="https://apis.google.com/js/plusone.js"></script> <script type="text/javascript"> gapi.load("gapi.iframes:gapi.iframes.style.bubble", function() { if (gapi.iframes && gapi.iframes.getContext) { gapi.iframes.getContext().openChild({ url: 'https://www.blogger.com/navbar.g?targetBlogID\x3d6332592750479026365\x26blogName\x3danimalcrueltyslo\x26publishMode\x3dPUBLISH_MODE_BLOGSPOT\x26navbarType\x3dTAN\x26layoutType\x3dCLASSIC\x26searchRoot\x3dhttps://animalcrueltyslo.blogspot.com/search\x26blogLocale\x3dsl_SI\x26v\x3d2\x26homepageUrl\x3dhttp://animalcrueltyslo.blogspot.com/\x26vt\x3d6854503402242233623', where: document.getElementById("navbar-iframe-container"), id: "navbar-iframe" }); } }); </script>
 Komentarjev: 0   Objavite komentar   |   31. januar 2007

Smo res tako lačni?

 Komentarjev: 0   Objavite komentar   |   30. januar 2007

Uspeh civilizacije se kaže v tem, kako poskrbi za svoje nebogljene pripadnike
Pearl S. Buck

Če vi mislite, da so le redke živali namenjene poskusom in da so še te tretirane prijazno, prosim pomislite še enkrat. Dejstvo je, da je samo v ZDA za namene eksperimentov uporabljenih na stotine milijonov živali, vsako leto. Nešteto živali trpi in umre, kot boste videli v tem filmu.
V filmu je predstavljena mlada opica Britches, ki so ji zašili veke oči in to z namenom, da bi proučevali slepoto. Mladi muci so odprli lobanjo in prekinili nekaj živčnih povezav, brez sredstev za lajšanje bolečine (na živo). Osebe odgovorne za eksperiment so se zgovarjale, da proučujejo posledice izgube sluha. Mnogo organizacij, med drugimi tudi svetovna organizacija gluhih, je ta projekt močno obsodila, da je nepotreben in krut! Opica Hanson, je živela in umrla v ujetništvu zaradi proučevanja rakastih obolenj. Takšni poizkusi se nadaljujejo kljub temu, da se lahko eksperimenti izvajajo na človeških celicah in da je že nekaj časa dokazano, da so eksperimenti na živalih neuporabni. Psi, ki so uporabljeni za testiranje pasje hrane, so živeli do 6 let v kletkah z rešetkastim dnom, brez veterinarske oskrbe. Bili so bolni in zapuščeni. Da pa s svojim lajanjem ne bi motili udeležencev dolgotrajnih eksperimentov, so jim odrezali glasilke....

Prosim, ne kupujte izdelkov, ki so testirani na živalih. Uporabljajte humane načine proučevanja. Podpirajte zakonodaje, ki preprečujejo trpljenje živali in podpirajte SAMO tiste zdravstvene ustanove, ki ne vlagajo denarja v izvajanje testov na živalih.
Hvala!


 Komentarjev: 0   Objavite komentar

Na tisoče divjih opic je na silo ujetih za "potrebe" eksperimentov na možganih. Ta film je na skrivaj posnel aktivist, na univerziteti Hebrew.

Pomagajte zapreti odvratne "farme" živali, ki dobavljajo in dostavljajo opice v labolatorije širom po svetu.
Širite informacijo v javnost in ne kupujte izdelkov, ki so testirani na živalih - ni vredno!






Podjetje Covance - labolatorijski umor novorojenih opic


Še en prispevek o opocah in krutih umorih njihovih otrok. Vsako leto v evropi več kot 10.000 (deset tisoč) nečloveških primatov trpi in umre v labolatorijskih eksperimentih. Večina v Britaniji, Franciji in Nemčiji. Eden večjih labolatorijskih centrov za primate je v Nemčiji. Lastnik je podjejte Covance, ki je znano po njihovi uporabi nečloveških primatov za "potrebe" v farmaciji. Problem pa je, da tako kot druge vrste opic (ali druge živali, ki jih uporabljajo za različna testiranja izdelkov za ljudi), tudi Makaki nimajo enake zasnove kot ljudje.
Življenske zgodbe v tem prispevku so nesprejemljive. "Labolatorijske" opice, ki v sebi nosijo mladiča, namenoma zastrupljajo. Mati novorojenčka rodi kar v kovinski kletki (kar dokazuje film). Novorojenčka pa po tem, ko mu vzamejo kri (da preverijo koliko strupa je mati prenesla na otroka), ubijejo. Ostalo naj pove film.


 Komentarjev: 0   Objavite komentar   |   29. januar 2007



 Komentarjev: 0   Objavite komentar

Študentka veterine v klavnici
(Doživela in zapisala: Christiane M. Haupt, Nemčija)

Christiane, nemška študentka veterine, je morala v okviru svojega študija opraviti obvezno prakso v klavnici (podobna usoda čaka tudi njene slovenske sotrpine – op. prev.), kar jo je čustveno popolnoma strlo. Svoje neprijetne izkušnje in spoznanja, ki jih je doživela v tem času, je zapisala in jih dala na voljo zainteresirani javnosti. Kljub dejstvu, da vsak človek podobne situacije različno doživlja, prispevek dovolj nazorno prikazuje, kaj nebogljene živali vsakodnevno doživljajo zavoljo majhnega grižljaja njihovega mesa, ki naj bi »zadovoljil« potrošnikove brbončice...

"Sprejemamo le živali, ki so bile prevažane v skladu z Zakonom o zaščiti živali in so pravilno označene," piše na tabli nad betonsko dostavno rampo. Na drugem koncu rampe leži mrtva svinja, otrpla in bleda. "Da, nekatere poginejo že med transportom. Kolaps."

Kakšna sreča, da sem s sabo vzela svojo staro jakno. Čeprav je šele začetek oktobra, brije oster mraz, vendar me ne zebe le zaradi tega. Svoje roke zakopljem v žepe, svoj obraz prisilim v prijazen izraz in poskušam poslušati direktorja klavnice, ki mi ravnokar razlaga o kliničnih pregledih živih živali: „Sicer pa bolnih živali tako ni zraven. Le-te bi takoj poslali nazaj, dobavitelja pa bi to stalo krepko kazen. To bi storil le enkrat in nikoli več!“ Prikimam zaradi nuje – kajti moram skozi to, moram zdržati, teh šest tednov moram preživeti in vprašam: „Kaj se zgodi z bolnimi svinjami?“ – „Za njih obstaja posebna klavnica.“

Marsikaj izvem o odredbah o transportu živine in kako se bojda vse bolj natančno izvaja zaščita živali. Te besede, izgovorjene na tem kraju, zvenijo prav srhljivo. Medtem se je pod nami do rampe pripeljalo dvonastropno vozilo za prevoz živali z večglasno cvilečo vsebino. Podrobnosti so v jutranjem mraku komajda razpoznavne; scena ima pridih neresničnosti in spominja na tista strašljiva tedenska poročila iz druge svetovne vojne, na sive vagone, polne prestrašenih in bledih obrazov na rampah za nalaganje, preko katerih možje s puškami ženejo človeško množico sklonjenih glav.

In nenadoma se sama znajdem v tem dogajanju. Kaj takega sanjaš le v nočnih morah, iz katerih se zbudiš ves prestrašen in prepoten: v teh jutranjih meglicah, ledenem mrazu in umazani, pridušeni svetlobi te neznansko grozne stavbe, tem anonimnem kvadru iz betona in jekla z belimi ploščicami, čisto zadaj ob robu gozdička; tu se dogaja tisto Neizrekljivo, o čemer noče nihče nič vedeti.

Kriki so bili prvo, kar sem slišala tega jutra, ko sem prvič prišla na obvezno prakso. Če je ne opravim, bi to za mene pomenilo izgubo petih let študija in prekrižanje vseh načrtov za mojo prihodnost. Toda vse v meni – vsaka celica, vsaka misel – čuti odpor, ogabnost in zgroženost in zavedam se svoje nepojmljive nemoči: morala bom vse to gledati in nič ne morem storiti proti temu; prisilili me bodo k sodelovanju – da se še sama oskrunim s krvjo.

Že iz daljave, ko sem stopala z avtobusa, so me kriki svinj zadeli kot vbodljaj z nožem. Šest tednov mi bodo polnili ušesa, uro za uro, neprenehoma. Zdrži. Zate se bo to nekoč končalo. Za živali nikoli.

Kaj takega sanjaš le v nočnih morah, iz katerih se ves prestrašen in prepoten zbudiš...

Prazno dvorišče, nekaj vozil s hladilniki, svinjske polovice na kavljih za bleščeče razsvetljenimi vrati. Vse je vrhunsko čisto. To je prednja stran. Iščem vhod, ki leži ob strani stavbe. Dve vozili za prevoz živali peljeta mimo mene, rumeni žarometi v jutranji megli. Slabotna luč mi osvetljuje pot, okna so razsvetljena. Nekaj stopnic in že sem notri, od zdaj naprej je vse v belih ploščicah. Ne vidiš žive duše. Bel hodnik – da, tu je ženska slačilnica. Ura je kmalu sedem, hitro se preoblečem v belo, belo in še enkrat belo. Izposojena čelada se mi groteskno ziblje na mojih ravnih laseh. Škornji so preveliki. Stopim na hodnik in skorajda se zaletim v pristojnega veterinarja. Spoštljivo se pozdraviva. „Jaz sem nova praktikantka.“

Predno se zares začne, pridejo na vrsto formalnosti: „Toplo se oblecite, pojdite k direktorju in oddajte svoj zdravstveno potrdilo. Dr. XX vam bo povedal, kje boste pričeli.“

Direktor je dobrodušen gospod, ki mi kot prvo razlaga o dobrih starih časi, ko klavnica še ni bila privatizirana. Potem žal s tem konča in se odloči, da me bo osebno vodil naokrog. In tako sem torej prispela na to rampo. Na desni so prazne betonske staje, obdane z ledenimi jeklenimi palicami. Nekatere so že napolnjene s svinjami. „Tu pričnemo z delom že ob petih zjutraj.“

Že iz daljave, ko sem stopala z avtobusa, so me kriki svinj zadeli kot vbodljaj z nožem.

Prerivanje, tu in tam plezanje, nekaj radovednih rilčkov se porine skozi mrežo, iskrive očke, drugi so nemirni in zmedeni. Neka velika svinja neumorno napada drugo; direktor si najde palico in jo večkrat udari po glavi: „Sicer se lahko zelo grdo pogrizejo.“

Spodaj so z vozila za prevoz živali spustili leseno loputo, prednje svinje se ustrašijo tega poševnega, zibajočega prehoda in se umikajo nazaj, vendar tiste od zadaj rinejo proti izhodu, ker je mednje že zlezel gonjač in deli močne udarce z gumijasto cevjo. Pozneje se ne bom več čudila mnogim rdečim udarninam na svinjskih polovicah...

„Električna palica za svinje je medtem že prepovedana,“ razlaga direktor. Nekatere živali si počasi in negotovo upajo storiti prve korake, nakar že pljuskne val ostalih za njimi. Ena zdrsne s taco med loputo in rampo, se pobere in šepa naprej. Vse se znajdejo v prehodu iz jeklenih palic, ki jih neizbežno vodi v prazno stajo. Ko morajo okoli vogala na ovinku, se sprednje svinje zagozdijo in ne morejo naprej; gonjač besno preklinja in pretepa one zadaj, ki panično poskušajo skočiti na svoje sotrpine. Direktor zmaje z glavo: „Brez pameti so. Enostavno brez pameti. Kolikokrat sem že povedal, da nič ne pomaga, če pretepajo one zadaj!“

Medtem kot otrpla spremljam to igro – vse to verjetno sploh ni resnično – to le sanjaš, si dopovedujem – se direktor obrne in pozdravi voznika naslednjega tranporterja, ki je prišel hkrati s prejšnjim in se sedaj pripravlja na razkladanje. Razlog, da gre tu vse hitreje, vendar s še več kriki, vidim šele, ko izza padajočih svinj iz tranporterja stopi moški, ki se vsem, ki niso dovolj hitre, posveti z elektrošoki. Strmim vanj, nato v direktorja in slednji ponovno zmaje z glavo: „Saj vendar veste, da je to pri svinjah sedaj prepovedano!“ Mož ga le nejeverno gleda, nato vendarle vtakne svojo napravo v žep.

Kdo pa govori o inteligenci in radovednosti v očeh svinje?

Od zadaj me nekaj zadane v koleno, obrnem se in pogledam v dvoje iskrivih modrih oči. Poznam veliko prijateljev živali, ki polni entuziazma razglabljajo o mačjih očeh, ki kažejo njeno dušo ali o pogledu zvestega psa, – kdo pa govori o inteligenci in radovednosti v očeh svinje? Te oči bom zelo kmalu spoznala še na drugi način: nemo bodo kričale zaradi strahu, zaradi bolečine bodo otopele, nato bodo izgubile svoj pogled in iztrgane iz očesnih jamic se bodo kotalile po tleh, umazanih s krvjo. Kot z nožem me oplazi misel, ki se mi bo v naslednjih tednih stotine krat monotono ponovila v mojem umu: jesti meso je zločin – je zločin...

Nato sledi kratek obhod po klavnici, začenši v sobi za odmor. Ena stena ima okna s prostim pogledom na klavno halo, kjer v neskončni verigi mimo teh oken lebdijo blede, krvave svinjske polovice. Ne oziraje na to sedita dva zaposlena pri zajtrku. Sendvič s klobaso. Beli predpasniki so popacani s krvjo, pod enim gumijastim škornjem še visi košček mesa. Tukaj je ta nečloveški hrup, ki mi malo pozneje v klavni hali z vso silo udari v ušesa, še pridušen. Hitro odskočim, ker je svinjska polovica naglo zavila okoli vogala in udarila v predhodno. Oplazila me je, topla je in kot iz testa. To ne more biti resnično – to je absurd – to je nemogoče.

Nehote pričakuješ pošasti, vendar je tu le prijazni dedek iz soseske, zabavni mladenič, ki ga poznaš z ulice...

Vse se hkrati zruši name. Ostri kriki. Tuljenje strojev. Ropotanje pločevine. Ostri in ogabni smrad zažganih kocin in zasmojene kože. Sopara iz krvi in vode. Smeh, brezskrbni klici. Svetleči noži, skozi kite zapičeni kavlji, na njih visijo razpolovljene živali brez oči in s trzajočimi mišicami. Kosi mesa in organi pljuskajoče padajo v kanal, napolnjenega s krvjo, tako da me ta ogabna mešanica poškropi. Mastna mesnata vlakna ležijo po tleh, na njih ti zlahka spolzi. Ljudje so v belem, s predpasnikov teče kri, pod čeladami in kapami vidiš obraze, ki jih srečaš vsepovsod: v podzemni železnici, v kinu, v supermarketu. Nehote pričakuješ pošasti, vendar je tu le prijazni dedek iz soseske, zabavni mladenič, ki ga poznaš z ulice, urejeni moški, ki ga srečaš na banki. Vsi me prijazno pozdravljajo. Direktor mi še hitro pokaže danes prazno klavnico govedi: „Govedo je na vrsti ob torkih.“ Potem me preda neki ženski in odbrzi, saj ga čaka še veliko dela: „Oddelek za zakol si lahko še sami v miru ogledate.“ Trije tedni bodo minili, da se bom sploh lahko premagala in stopila vanj.

Prvi dan je bil zame še milosten. Sedim v majhni sobici zraven sobe za odmor in uro za uro režem majhne koščke mesa z vzorcev iz vedra, ki ga redno polni krvava roka delavca iz klavne hale. Vsak kos – ena žival. Vse skupaj se potem po določenih količinah zmelje, pomeša s solno kislino in kuha za potrebe raziskav glede trihineloze. Gospa mi vse pokaže. Trihinel oz. lasnic nikoli ne najdejo, vendar je tako predpisano.

Naslednji dan potem sama postanem del te ogromne razsekovalne mašinerije. Hitro me podučijo: „Glej, odstrani ostanek žrela in izreži mandibularno limfno žlezo. Včasih visi še parkelj na tacah, tega potem odstrani.“ Naglo pričnem z rezanjem, to delo mora biti hitro gotovo, trak teče naprej, vedno dalje. Nad mano odstranjujejo druge dele kadavra. Če moj kolega dela s preveliko vnemo ali se v kanalu pred mano nabere preveč krvave mešanice, mi ta brozga škropi tudi do obraza. Poskušam se umakniti na drugo stran, toda tam razpolavljajo svinje z ogromno žago, ki hkrati brizga vodo; nemogoče je tu stati, ne da bi se premočila do kosti. S stisnjenimi zobmi delam naprej in ker moram hiteti ter paziti da si ne porežem prstov, mi ne ostane veliko časa za premišljevanje o vsej tej grozovitosti.

Že naslednji dan si od ene sotrpinke, ki je vse to že prestala, sposodim mrežasto rokavico. In preneham s štetjem svinj, ki lebdijo mimo mene in s katerih curlja kri. Tudi gumijastih rokavic ne uporabljam več. Sicer je grozno z golimi rokami rovariti po toplih truplih, ker pa se tako ali tako do ramen umažeš, teče ta lepljiva mešanica telesnih tekočin tudi v rokavice, tako da si lahko te tudi prihraniš. Zakaj še sploh snemajo grozljivke, če vse to obstaja na tem mestu?

Resnični ne-ljudje so tisti, ki ta masovni umor dan za dnem naročajo.

Kmalu je nož top. „Dajte ga meni – vam ga bom nabrusil!“ Prijazni dedek, ki je v resnici izkušen kontrolor mesa, mi pomežikne. Potem ko mi vrne nabrušen nož, z menoj pokramlja, mi pove šalo in se vrne na svoje delo. Tudi v bodoče me vzame pod svoje okrilje in mi večkrat pokaže kak majhen trik, ki olajša delo na tekočem traku. „Imam prav, da vam tu ni preveč všeč? To se vidi. Vendar žal morate skozi vse to.“ Gospod je simpatičen, zelo se trudi, da bi me razvedril. Tudi večina ostalih delavcev se zelo trudi, da bi pomagali; sicer se zagotovo norčujejo o vseh teh praktikantih, ki pridejo in gredo, ki so najprej šokirani in nato s stisnjenimi zobmi opravijo svoje delo. Vendar to počnejo dobrohotno, brez šikaniranja. Daje mi misliti, da – z redkimi izjemami – teh ljudi ne zaznavam kot ne-ljudi, so le otopeli, kot sem sčasoma otopela tudi jaz. To je samozaščita. Drugače tega ne moreš prenesti. Ne, resnični ne-ljudje so tisti, ki ta masovni umor dan za dnem naročajo, ki zaradi svoje sle po mesu živali prisilijo v tako nizkotno življenje in še nizkotnejši konec – druge ljudi pa silijo v nečastno delo, ki človeka naredi surovega.

Počasi postajam majhen kolešček v tem neznanskem avtomatizmu smrti. V nekem trenutku teh neskončnih ur postanejo ti monotoni gibi rok povsem mehanski in utrujajoči. Skorajda zadušen zaradi tega hrupa in vseprisotnosti neopisljive groze, se razum počasi spet izkoplje iz globin omamljenih čutil in prične ponovno delovati. Razglablja, razporeja, poskuša doumeti. Vendar je to nemogoče.

Ko prvič zavestno dojamem – to se je zgodilo drugi ali tretji dan – da izkrvavljene, ožgane in razžagane svinje še trepetajo in mahajo z repkom, se nisem bila več sposobna premakniti. „One – one še migajo...“, pravim mimoidočemu veterinarju, čeprav vem, da temu botrujejo živci v mesu. On se hudomušno nasmehne: „Prekleto, tu je nekdo naredil napako – ta svinja še ni mrtva!“ Pošasten pulz trepeta skozi živalske polovice, vsepovsod. Hiša strahov. Zazebe me do kosti.

„Ne gledaj tako neprijazno. Malce se nasmehni. Saj si po vsej sili hotela postati živinozdravnica.“

Spet doma se vležem na posteljo in zrem v strop. Ure in ure. Vsak dan. Moji bližnji reagirajo razdraženo: „Ne gledaj tako neprijazno. Malce se nasmehni. Saj si po vsej sili hotela postati živinozdravnica.“ Da, zdravnica za živali. Ne pa klavec živine. Ne zdržim več teh komentarjev. Te brezbrižnosti. To samoumevnost morjenja. Želim, moram govoriti, dati to iz svoje duše. Dušim se na tem.

Želim pripovedovati o svinji, ki ni mogla več hoditi in je sedela z razkrečenimi zadnjimi nogami. Tako dolgo so jo brcali in udarjali, da so jo pritepli v boks za klanje. Pozneje sem si jo ogledala, ko je razžagana nihala mimo mene: obojestransko pretrgana mišica na notranji strani stegen. Klavna številka 530 tega dne, te številke ne bom nikoli pozabila.

Rada bi govorila o dnevih klanja govedi, o nežnih, rjavih očeh, ki so bile polne panike. In o poskusih pobega, o vseh udarcih in kletvicah, dokler ni nesrečna žival končno bila v železnem boksu in pripravljena na strel s pištolo za omamljanje; s panoramskim pogledom po hali, kjer so sovrstnike razkosavali in vlekli kožo z njih – nato smrtni strel, v naslednjem trenutku je že imela na zadnji nogi verigo, ki je zvijajočo se žival dvignila v zrak, medtem ko so spodaj že odrezovali glavo. In kljub temu, tudi brez glave še vedno brizgajo potoki krvi, se trup zvija še naprej, brcajo noge okoli sebe...

Želim pripovedovati o grozovitem cmokajočem zvoku, ko vitel trga kožo s telesa, o avtomatiziranem krožnem gibanju prstov, ko delavci iz očesnih jamic iztrgajo zasukane, rdeče-žilaste in nabrekle oči in jih vržejo v luknjo v tleh, v kateri izginja „odpad“. In o poševni, krvavo umazani aluminjasti rampi, na kateri konča vsa drobovina, ki jo iztrgajo iz ogromnega obglavljenega kadavra in na koncu – razen jeter, pljuč in jezika, ker je to pač „primerno“ za prehrano – konča v kontejnerju za odpad.

Videla sem majhne, že popolnoma izoblikovane teličke vseh velikosti, nežne in gole, z zaprtimi očmi v svoji varovalni plodovnici – vendar jih le-ta ni uspela zaščititi...

Želim pripovedovati, da se vedno znova v takem sluzavem, krvavem, kot gora velikem telesu najde plod v maternici, v njih sem videla majhne, že popolnoma izoblikovane teličke vseh velikosti, nežne in gole, z zaprtimi očmi v svoji varovalni plodovnici – vendar jih le-ta ni uspela zaščititi... Najmanjši teliček je bil tako majčken kot sveže skotena mačka, a vendarle popolna miniaturna krava; največji zarodek je bil mehko dlakav, z rjavo-belimi lisami in dolgimi, svilenimi trepalnicami, le nekaj tednov pred telitvijo. „Ali ni to čudež, kaj vse narava ustvari?“ meni veterinar, ki je ta dan dežuren in porine maternico vključno s fetusom v grgrajoč odtok. In sedaj sem popolnoma prepričana, da Bog ne more obstajati, saj ni udarila strela z neba, da bi se maščevala za to bogokletno dejanje, ki se kar nadaljuje, znova in znova.

Bog ne obstaja niti za strahotno shujšano kravo, ki ob mojem jutranjem prihodu ob sedmih leži na prepihu na ledenem hodniku tik pred boksom za ubijanje in krčevito trepeta; nihče se je ne usmili z milostnim strelom. Najprej morajo biti odpravljene ostale klavne živali. Ko opoldne odhajam je še vedno tam in se trese, nihče, kljub mojemu večkratnemu opozorilu, je ni odrešil. Jaz osebno sem ji zrahljala gonilno vrv, ki je neusmiljeno ostro zarezovala v njeno meso in ji pobožala čelo. Pogledala me je s svojimi velikanskimi očmi in sedaj sem sama doživela, da tudi krave jočejo. Moje roke, obleka, predpasnik in škornji so oskrunjeni s krvjo njihovih vrstnikov, ure dolgo sem stala pod trakom, razrezovala sem srca, pljuča in jetra. „Pri govedu se vedno popolnoma zasvinjaš,“ so me že vnaprej opozorili.

Krivda ob opazovanju zločina, brez da bi ukrepal, ima enako težo kot da ga sam storiš. Počutim se tako neskončno krivo.

To je bilo, o čemer sem hotela poročati, da mi tega ni treba sami nositi, – toda v bistvu tega ne želi nihče slišati. Saj ne, da me ves ta čas o tem ne bi spraševali: „In, kako je kaj v klavnici? No, jaz tega že ne bi zmogel!“ Z nohti si vtisnem ostre polmesce v svoje dlani, da ne udarim v te sočutne obraze ali da ne vržem telefonsko slušalko skozi okno, – najraje bi kričala, vendar je vse to, kar moram vsakodnevno gledati, že zdavnaj v samem grlu zadušilo vsak krik. Nobeden me ni vprašal, če jaz to zmorem. Reakcije na še tako skope odgovore razkrivajo nelagodnost same teme: „Da, vse to je strašno, tudi mi jemo meso le še tu pa tam.“ Pogosto me vzpodbujajo: „Stisni zobe, tu moraš pač skozi in kmalu bo vse minilo!“ Zame je to ena najstrašnejših, brezsrčnih in ignorantskih izjav, kajti masaker se nadaljuje, dan za dnem. Mislim, da nihče ni dojel, da moj glavni problem ni bil v tem, kako preživeti teh šest tednov, temveč da se zavedam, da se ta neznanski masovni umor dogaja v milijonih, – izvršen za vsakogar, ki jé meso. Še posebej tisti mesojedci, ki zase trdijo, da so živalim prijatelji, so v mojih očeh postali docela neverodostojni.
„Prenehaj – ne pokvari mi apetita!“ Tudi na tak način sem bila več kot enkrat radikalno utišana; sledilo je še stopnjevanje: „Ti si terorist! Vsak normalen človek se ti bo posmehoval!“ Kako osamljen se počutiš v takih trenutkih. Kdaj pa kdaj si ogledujem majhni kravji zarodek, ki sem ga vzela s sabo domov in ga dala v formalin. Memento mori. Naj se le smejejo, ti „normalni ljudje“.

Oči, ki jih nikoli več ne bom mogla pozabiti, oči, ki bi jih moral videti vsakdo, ki se mu zahoče mesa.

Stvari postajajo abstraktne, če si obdan s toliko nasilne smrti; tvoje lastno življenje se ti zdi neskončno brezvezno. Nekega dne pogledaš na anonimne vrste razkosanih svinj, ki se v obliki meandra vijejo skozi halo in se vprašaš: ali bi bilo kaj drugače, če bi tukaj viseli ljudje? Predvsem anatomija hrbta klavnih živali – debela, z mozolji in rdečinami – osupljivo spominja na to, kar na sončnih počitniških plažah maščobno žlabudra izpod ozkih kopalk. Tudi neprestani kriki, ki donijo iz hale za zakol bi lahko izvirali od žensk ali otrok. Otopelost zagotovo pride. Nekoč si mislim: samo naj že neha, naj to končno preneha, in upam, da oni z električnimi kleščami pohiti, da res čimprej neha. „Mnoge ne dajo od sebe niti enega glasu,“ je nekoč povedal eden izmed veterinarjev, „druge pa kar stojijo in cvilijo brez razloga.“

Tudi to si ogledam – kako stojijo in „brez razloga“ kričijo. Več kot polovica moje prakse je minila, ko sem končno odšla v halo za zakol, da lahko povem: „Videla sem.“ Tu se konča pot, ki se prične na rampi za razkladanje. Goli hodnik, v katerega se stekajo vsi izhodi iz staj, se zoži in ima vrata, za katerimi je majhen čakalni prostor za štiri do pet svinj. Če bi kdaj morala besedo „strah“ slikovito prikazati, bi narisala svinje, ki se gnetejo proti zaprtimi vrati za njimi; narisala bi njihove oči. Oči, ki jih nikoli več ne bom mogla pozabiti, oči, ki bi jih moral videti vsakdo, ki se mu zahoče mesa.

S pomočjo gumijaste cevi svinje razkropijo. Eno gonijo naprej v boks, ki jo obdaja z vseh strani. Vrešči, poskuša pobegniti nazaj in pogosto ima gonjač polne roke dela, predno lahko z električnimi vratci boks zapre. Pritisk na gumb in dno boksa zamenjajo neke vrste premične sani, na katere se svinja zvrne, pred njo se odprejo druga vratca in sani z živaljo se premaknejo v naslednji boks. Zraven stoječi klavec – na skrivaj sem ga vedno imenovala „Frankenstein“ – nastavi elektrode za tritočkovno omamljanje, tako mi je direktor nekoč razložil. Vidim svinjo, kako se v boksu zvija navzgor, sani se nagnejo in trzajoča žival pade na okrvavljeno poševno rampo in cepeta z nogami. Tu že čaka naslednji klavec, njegov nož natačno zadene svoj cilj pod desno sprednjo taco, curek temne krvi bruhne iz rane, telo pa drsi naprej. Nekaj sekund kasneje se je že zaprla železna veriga okoli zadnje tace in ta žival potegne navzgor. Klavec odloži nož, prime za umazano steklenico kole; ta stoji na tleh, prekritih z nekaj centimetri debelim slojem strjene krvi in si privošči požirek.

Ogenj vzplamti in nekaj sekund se telo pretresava, kot da bi izvajalo grotesken ples z vmesnimi skoki.

Na kavlju obešenemu, krvavečemu kadavru sledim v „pekel“. Tako sem poimenovala naslednji prostor. Visok je in črn, poln saj, smradu in ognja. Po nekaj ovinkih, polnih krvi, doseže kolona svinj neke vrste ogromne peči. Tu se odstranjujejo dlake. Od zgoraj padajo živali v lijak in drsijo v notranjost stroja, vanj lahko celo pogledaš. Ogenj vzplamti in nekaj sekund se telo pretresava, kot da bi izvajalo grotesken ples z vmesnimi skoki. Nato tleskne na drugi strani na veliko mizo, takoj ga primeta dva klavca, ki spraskata še neodstranjene dlake, iztrgata oči in odstranita roževino s tac.

Vse to traja le trenutek, tukaj se dela v akordu. Kavlje porinejo skozi kite na zadnjih tacah in mrtve živali ponovno visijo. Nato lebdijo naprej k jekleni konstrukciji, ki je izvedena kot neke vrste metalec plamena: zasliši se grozen zvok in telo živali zajame ducat plamenov, ki ga nekaj sekund dolgo ožigajo. Tekoči trak se ponovno zažene in vodi v naslednjo halo – v tisto, kjer sem že tri tedne delala.

Odvzeti organi se pregledujejo na zgornjem tekočem traku: pretipa se jezik, odstranijo se tonzile in požiralnik, izrežejo bezgavke, pljuča zavržejo, sapnik in srce se odpreta in odvzame vzorec za trihineloskopijo, odstrani se žolčnik, jetra pa pregledajo na prisotnost parazitov. Veliko prašičev je invadiranih s paraziti, njihova jetra so polna vozličev s paraziti. Taka jetra se zavržejo. Vsi ostali organi kot so želodec, črevesje in spolni organi končajo na odpadu.

Na spodnjem tekočem traku se preostanek prašičjega trupla „konfekcionira“ za nadaljnjo uporabo: razrežejo ga na klavne polovice, sklepi se odrežejo, zadnjik, ledvici in salo se odstranijo, možgani in hrbtenjača se izsesajo... Nato se na klavnih polovicah z žigom označijo rama, vrat, ledja, trebuh in stegno. Na koncu se klavne polovice stehtajo in transportirajo v hladilnico. Za prehrano neustrezne živali „začasno zadržijo“. Žigosanje je za nevajenega zelo naporno delo, mlačni, spolzki kadavri na koncu tekočega traku visijo zelo visoko in če ne želiš da te ubijejo, moraš pohiteti, kajti pred tehtnico svinjske polovice z veliko hitrostjo zadenejo druga ob drugo.

Zdi se mi, da se me bosta ta vonj in oskrumba za vedno držala. Ven, samo ven...

Kolikokrat je moj pogled v teh dnevih zdrsel na uro, ki visi v sobi za odmor – tega ne znam povedati. Prav gotovo nobena ura na celem svetu ne teče počasneje od te. Vsako dopoldne je dovoljena pavza, olajšana odhitim v umivalnico, se za silo očistim krvi in koščkov mesa; zdi se mi, da se me bosta ta vonj in oskrumba za vedno držala. Ven, samo ven... V tej stavbi nikoli nisem mogla pojesti niti grižljaja. Svoj odmor kljub mrazu preživim zunaj, stečem do bodeče ograje in zrem na polja in gozdno jaso ter opazujem vrane. Ali pa grem v supermarket na drugi strani ceste, tam je majhna pekarna, kjer se lahko ogreješ ob skodelici kave. Dvajset minut pozneje sem že nazaj ob traku.

Jesti meso je zločin. Noben mesojedec več ne more biti moj prijatelj. Nikoli. Nikoli več. Vsakogar, tako si mislim, vsakogar, ki jé meso, bi morali poslati tukaj skozi, vsakdo bi to moral videti, od začetka do konca.

Sterilno zavit zrezek v supermarketu nima več oči, ki so izbuljene zaradi golega smrtnega strahu in prav tako ne kriči.

Tukaj ne stojim zato, ker želim postati veterinarka, temveč ker ljudje mislijo, da morajo jesti meso. In ne le to: tudi zato, ker so strahopetci. Sterilno zavit zrezek v supermarketu nima več oči, ki so izbuljene zaradi golega smrtnega strahu in prav tako ne kriči. Vse to si prihranijo tisti, ki se hranijo z oskrunjenimi trupli in pravijo: „Ne, tega pa jaz ne bi zmogel!“

Lepega dne pride nek kmet in prinese vzorce mesa na preiskavo glede trihineloze. Spremlja ga njegov mali sinček, morda je star deset ali enajst let. Vidim, kako otrok svoj nos tišči ob steklo in si mislim: „Če bi otroci videli vso to grozo, vse te umorjene živali, ali ne bi vseeno obstajal nek žarek upanja?“ Popolnoma razločno sem zaslišala, kako je deček klical svojega očeta: „Očka, glej! Kul! Kakšna velika žaga...“

Zvečer poroča nemška televizijska oddaja „Aktenzeichen XY ungelöst“ (Nerešeni primeri XY, op. p.) o zločinu nad mladim dekletom, ki so ga umorili in razkosali; hkrati opisuje neznansko zaprepadenost in zgroženost prebivalstva zaradi tega groznega dejanja. „Nekaj podobnega sem ta teden videla 3.700-krat,“ se oglasim med oddajo. Sedaj nisem več le terorist, temveč povrh še bolna v glavi. Ker čutim zgroženost in odpor ne samo zaradi umora človeka, marveč tudi zaradi na tisoče storjenih in zamolčanih umorov živali: 3.700-krat samo v tem tednu in samo v tej eni klavnici.

Biti človek – ne pomeni to, da poveš „NE“ in se upreš, da bi bil naročnik masovnega umora – zavoljo koščka mesa? Čuden novi svet.

So morda imela majčkena, iz materinega telesa iztrgana teleta, ki so umrla še pred svojim rojstvom, še najboljšo usodo?

Nekega dne je le končno prišel zadnji teh dnevov, ki nikakor niso hoteli končati. Nekega dne držim v roki potrdilo o opravljeni praksi, nek brezvezen kos papirja, ki sem ga dražje plačala kot karkoli drugega do sedaj. Vrata se zaprejo, plašno novembrsko sonce me spremlja preko praznega dvorišča do avtobusa. Kriki in ropotanje strojev postajajo tišji. Ko prečkam cesto, zavije velik tranporter živine s priklopnikom v dovoz h klavnici. Svinje v dveh nadstropjih, na gosto natlačene.

Grem naprej, ne da bi se obrnila, kajti svoje sem opravila, sedaj pa bom poskušala vse to pozabiti, da bom lahko živela naprej. Boriti se bodo morali drugi; meni so v tisti stavbi vzeli moč za to, vzeli so mi voljo ter veselje do življenja in jih zamenjali za krivdo in hromečo žalost. Pekel je med nami, mnogo tisočkrat, dan za dnem.

Nekaj pa ostane za vedno, vsakemu od nas: da rečeš „ne“.

Ne, ne in še enkrat ne!

 Komentarjev: 0   Objavite komentar   |   28. januar 2007

Videospot s sporočilom.
Dober bend, punksi Rise Against

 Komentarjev: 1   Objavite komentar

Zakaj moramo razumeti, da živali čutijo enako kot mi in da mesna prehrana škodi zdravju in okolju v katerem živimo?

Ker se srčne bolezni začnejo v otroštvu
Meso ne vsebuje vlaknin, ampak veliko maščob in holesterola zato ni priporočljivo za otroke.

Ker vegetarijanska prehrana preprečuje nastanek bolezni srca
Znanstveno je dokazano, da vegetarijanska prehrana ne samo preprečuje, ampak tudi pripomore k izboljšanju zdravstvenega stanja bolnikov s težnjo k zamašitvi arterij.

Ker hranjenje z mesom in mlečnimi izdelki povzroča debelost

Ker ni lepo in primerno, da lažete svojim otrokom glede hrane, ki jo jeste
Otroci bi se zgrozilili, če bi spoznali koliko nasilja in krutosti je potrebno, da se pujski, piščanci in ostale živali spremenijo v “hrano”.

Ker je v vsakem "paketu" piščanca kakšen košček iztrebka
Raziskave so pokazale, da je 98% trupel piščancev broilerjev (pitani piščanci v farmi) okuženih s črevesno bakterijo Escherichio coli, kar pomeni, da so na mesu tudi sledovi iztrebkov.

Ker je meso umazano in krvavo
Živali nakopičijo v svoji maščobi in mesu strupe, antibiotike, pesticide in onesnaževalce okolja, kar povzroči bolezni tudi s smrtnim izidom.

Ker ni pošteno
Ni pošteno, da ubijamo živa bitja samo zato, ker imamo to moč in možnost.

Ker si nobeno živo bitje ne želi videti svoje družine poklane
Tudi živali (tako kot ljudje) imajo rade svojo družino in občutijo njihovo izgubo.

Ker hranjenje z mesnimi izdelki povzroča impotenco
Meso povzroča mašenje žil, vegetarijanska prehrana pa je naravna alternativa viagri saj deluje pozitivno tudi na ostale vitalne organe.

Ker svojega psa ne bi pojedel
Večina ljudi je zgroženih, ker se nekatere kulture hranijo s psmi ali kiti, ampak te živali trpijo nič drugače kot pa te, ki jih uporabljamo tukaj za vzrejo. Razlika je samo v kulturi kar pa nima nobene zveze z moralo.

Ker je bolezen norih krav tudi pri nas

Ker lahko ustavimo to nasilje
Lahko se počutimo nemočne za zaustavitev vojne ali drugih oblik nasilja, vendar se lahko odločimo, da ne podpiramo klavnic - z zavračanjem mesne hrane.

Ker se nihče ne bi smel preživljati z ubijanjem
Zaposleni v klavnicah imajo visok procent bolezni in poškodb. Delo v klavnici močno zmanjšuje občutek sočutja, ljubezni.

Ker je potreben majhen človek, da pretepe nemočno žival in še manjši človek, da jo poje
Če jeste meso, plačujete drugim, da počnejo tako kruta dejanja, da če bi jih počeli s psmi ali mačkami, bi v večini ameriških državah bili obsojeni tudi na zaporno kazen.

Ker si NOBENA žival ne zasluži umreti zaradi naših okušalnih brbončic
Želja človeškega bitja po okusu mesa, ki je trenutne narave, ni tako pomebna kot želja živali, ki si ne želi biti mučena ali ubita.

Ker bi žito, ki ga uporabimo za hranjenje živali za vzrejo, lahko uporabili za hranjenje lačnih otrok po svetu
Če bi vse žitarice in sojo, ki se uporabljajo za vzrejo piščancev, krav, prašičev in drugih živali namenili prehrani ljudi, bi lahko rešili problem lakote v svetu.

Ste vedeli da več kot 50% vode, ki jo porabijo v ameriki, gre za vzrejo živali?
Mesna industrija porabi ogromno ogromno ogromno količino čiste pitne vode. Nikar se ne slepite, tudi pri nas je tako.

Kako se lahko človek, ki je meso, samookliče, da je zagovornik varsta narave???

Ker so nebogljene
Nobelov nagrajenec Isaac Bashevis Singer je “Speciesism” označil kot najbolj ekstremno obliko rasizma, saj se živali najtežje branijo in jih je zato zelo enostavno mučiti, viktimizirati ali celo zaklati.

Ker, ko živali začutijo bolečino, tudi one kričijo
Če žival zažgeš, to čuti. Če jo izpostaviš električnim šokom, to čuti. Živali čutijo bolečino na enak način in z enako močjo kot človek.

Ker si ne želijo umreti
Živali cenijo svoje življenje, tako kot ga ceni človek.

Ker čutijo strah
Ko začutijo, da se jim bliža nevarnost, ali da bodo umrle, se živali obnašajo tako kot ljudje: tresejo se, urinirajo nase, dlake se jim naježijo zaradi strahu.

Ker ni pomebno kako ga narežete, ... Še vedno je meso!¨
Živali so zgrajene iz mesa, kosti in krvi, ravno tako kot ljudje, zato je izraz "meso" samo lepši izraz za razpadajoče telo, uporabljeno za prehranjevanje.

Ker trgovina ni izgovor za umor
Masovna pridelava mesa (govedina, perutnina, svinjina in ostalo meso) za prehrano je donosna, ampak je čas, da se jo ukine, tako kot se je ukinilo trgovino s sužnji (ki je tudi bil donosen posel).

Ker niti zapori niso tako naseljeni kot farme
Živali v farmah so v prostorih tako natrpane, da jih večina nima prostora, da bi opravljale naravne življenjske gibe. In to traja celo njihovo življenje…

Ker perutničke niso ustvarjene za to
Perutnina, prašiči in druge živali, ki so rejene za meso, nikoli ne zaužijejo svežega zraka, vonja sveže zemlje, nikoli ne začutijo toplih sončnih žarkov na svojem hrbtu, razprejo svojih kril, si ne uredijo gnezda, nikoli ne stisnejo svojih mladičev ali naredijo karkoli, za kar so se rodili.

Ker si vsak želi biti svoboden
Ravno tako kot človek, vse živali ljubijo svobodo!

Ker če ješ ribo, nisi vegetarijanec - riba je meso!
Ribe čutijo in se odzovejo na bolečino, ravno tako kot ptice in sesalci. Pravzaprav so zelo zanimiva bitja, saj se učijo od drugih rib, uporabljajo orodja, imajo spomin, si ustvarjajo hierarhično okolje – lahko so primerljive z ostalimi vrstami človeku nepodobnih primatov.

Ker moč ne naredi pravice
V našem moralnem razvoju kot vrsta, smo dosegli nivo, ko moramo spoznati, da druga živa bitja IMAJO svoje pravice, prav tako kot smo spoznali, da suženjstvo ni prav, da imajo ženske pravico do glasovanja, kot tudi, da se ne sme zlorabljati otrok, ker so šibkejši.

Zato ker VEMO, DA JE TAK ODNOS DO ŽIVALI NAPAČEN!

Čisti razum na pove, in to čutimo tudi v naših srcih, da imajo živali, naše prijateljice in prijatelji, iste občutke in želje kot mi in da jih ne bi smeli ubijati ali mučiti zaradi našega prehranjevanja.



 Komentarjev: 1   Objavite komentar

 Komentarjev: 0   Objavite komentar